Moč komunikacije

Izvor pojma komuniciranje lahko najdemo v latinski besedi »communicare«, ki pomeni sporočiti, deliti, narediti nekaj skupno, tudi posvetovati se, razpravljati, vprašati nekoga za nasvet. Komuniciranje je dejavnost, ki predstavlja neizogiben del vsakdanjika vsakega izmed nas. Naše bivanje je iz dneva v dan tesno povezano z drugimi osebami. Nenehno smo obkroženi s sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedi, znanci, torej z osebami, s katerimi si izmenjujemo informacije. Komunikacija je nekaj neizogibnega in izjemno pomembnega tudi ob srečanju zdravnika s svojim pacientom. Spremlja ju vse od njunega prvega srečanja dalje.

Komunikacija je pomembna

Nespodbuden je podatek, da naj bi pacienti pozabili kar med 40 % in 80 % tistega, kar jim je bilo sporočeno s strani zdravstvenih delavcev, skoraj polovica v spominu ohranjenih informacij pa je nepravilnih. Dobre komunikacijske spretnosti obeh, tako zdravnika kot tudi pacienta, so tiste, ki lahko pomagajo do boljšega medsebojnega sporazumevanja in razumevanja. Kot razlaga Uletova, dobra komunikacijska spretnost ni samo dodatek k medicinskemu znanju, temveč je tudi nekaj, kar naredi zdravnika učinkovitejšega. Pa tudi zadovoljnejšega. Pravzaprav dobra komunikacija pripomore k zadovoljstvu obeh, tako zdravnika kot pacienta.

Nekaj napotkov za uspešno komuniciranje med zdravnikom in pacientom

Preden začnete podajati informacije, poizvedite pri pacientu, kaj ji ali mu je že znanega o svojem zdravstvenem stanju. Bodite pozorni na to, koliko podrobnosti o stanju ali zdravljenju si pacient pravzaprav želi slišati od vas.

Hitenje je manj učinkovito. Želeno je, da zdravnik podaja informacije počasi in s premori. Le tako lahko sogovornik pridobi dovolj časa, da sprejme vse nove podatke, in dovolj prostora, da oblikuje še svoja vprašanja, ki se nanašajo na njeno ali njegovo zdravje.

Izogibajte se dolgim monologom in postavljajte vprašanja. Tako lahko preverite ne le svoje razumevanje, temveč tudi, ali je sogovornik razumel vašo razlago.

Zdravnikova pretirana uporaba strokovnega jezika in mnogih tujk lahko pri pacientu povzroči nemalo zmede in še poveča raven stresa. Predstavljajte si, da ne razumete nečesa, kar se morda nanaša na vaše preživetje. Kot zdravnik poizkušajte svoje izrazje prilagoditi znanju pacienta, kot pacient pa se ne zadržujte in odkrito priznajte, da česa niste razumeli dobro.

Aktivno prisluhnite sogovorniku. Cvetko razlaga, da z aktivnim poslušanjem skušamo razumeti čustva sogovornika, njene ali njegove potrebe in želje. Zdravnik z aktivnim poslušanjem skuša razumeti informacije s pacientovega zornega kota. Ključna sestavina v receptu za učinkovito aktivno poslušanje je empatija, ki jo lahko najpreprosteje opišemo kot sposobnost vživeti se v položaj drugega.

Ne sporazumevamo se zgolj z besedami

Le del našega komuniciranja poteka s pomočjo izgovorjenih besed ali tistih, ki so napisane na list papirja. Veliko, morda celo več kot z uporabo jezika, lahko sporočimo drugim z nebesedno komunikacijo. Vodoravne gube na čelu lahko tako izdajajo našo pozornost. Morda zaradi presenečenja, začudenja, prestrašenosti ali zmedenosti. S praskanjem po glavi ali z grizenjem nohtov želimo pomiriti sami sebe, hkrati pa drugim sporočamo, da smo vznemirjeni. Kot ob vsakem srečanju med dvema osebama nebesedna komunikacija poteka tudi med zdravnikom in pacientom. Poteka vzajemno, kar pomeni, da tako zdravnik kot tudi pacient drug drugemu na takšen način posredujeta veliko informacij. Čeprav molči, se na pacientovem obrazu lahko nariše skrb, strah, žalost ali nerazumevanje. Ob zdravniku, ki z zamudo prihiti v sobo, potem pa med pogovorom telo in pogled obrne stran od sogovornika, se pacient prav gotovo ne bo počutil želenega.

Mnogo takih sporočil je nezavednih. To pomeni, da drugim nekaj sporočamo, vendar se tega niti ne zavedamo. Za jasnost v komunikaciji je zlasti pomembno, da so besedna in nebesedna sporočila skladna. Kadar se pojavijo neskladja, jih večina izmed nas intuitivno zazna.

Za uspeh sta odgovorna oba

Aktivno poslušanje, preprost jezik, postavljanje vprašanj ali spodbujanje vprašanj s strani sogovornika lahko zdravniku omogočijo boljši vpogled v pacientove potrebe, zaznave in pričakovanja, pacientu pa boljše razumevanje sporočenega.  A komunikacija je lahko uspešna le, kadar sta se za to pripravljena potruditi oba.

Viri:

Birkenbihl, V. F. (1999). Sporočila govorice telesa. Ljubljana: Center za tehnološko usposabljanje.

Cvetko, H. (2001). Koncepti in veščine komuniciranja. Maribor: Doba p.o.

Ha, J. F. in Longnecker, N. (2010). Doctor-Patient Communication: A Review. The Ochsner Journal, 10, št. 1, str. 38-43.

Kessels, R. P. C. (2003). Patients' memory for medical information. Journal of the royal society of medicine, 96, št. 5, str. 219-222.

Travaline, J. M., Ruchinskas, R. in D'Alonzo, G. E. Jr. (2005). Patient-Physician Communication: Why and How. The Journal of the American Osteopathic Association, 105, št.1, str. 13-18.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.